Septembra po vsem svetu poteka mednarodna kampanja ozaveščanja o demenci, 21. september pa je svetovni dan Alzheimerjeve bolezni. Za demenco je značilen postopen in napredujoč upad spoznavnih sposobnosti, značilna je pozabljivost, zmanjšana možnost orientacije, razumevanja, govornega izražanja, presoje in opravljanja vsakodnevnih dejavnsoti ter obvladovanja čustev in socialnega vedenja.
10 opozorilnih znamenj pri demenci:
- pozabljanje
- težave pri opravljanju znanih nalog
- težave pri govoru
- dezorientiranost v času in prostoru
- slabša presoja
- okrnjeno abstraktno razmišljanje
- zalaganje stvari
- spremembe vedenja in čustvovanja
- osebnostne spremembe
- izguba volje
Pri demenci gre za napredujočo možgansko bolezen, njena najpogostejša oblika pa je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 65 % demenc.
Razširjenost te bolezni strmo narašča predvsem zaradi staranja prebivalstva, bolezen pa ne pozna socialnih, ekonomskih in etičnih mej. Bolezen je v svojem nastajanju zahrbtna, se razvija počasi, vendar enakomerno, več let, posledično okolica večinoma ne prepozna tega bolezenskega stanja dokler bolezen ni že močno napredovana. Možna so krajša ali daljša obdobja, ko se bolezen upočasni. Od začetnih težav do smrti mine od 3 do 20 let. V začetnem stadiju so bolniki še razmeroma urejeni, prevladujejo težave s pozabljivostjo, slabšo časovno ali krajevno orientacijo in zbranostjo. Značilno je, da bolniki ne sprejemajo bolezenskih težav, čeprav imajo večje težave s spominom, jih zanikajo ter se upirajo vsaki spremembi. Kasneje se pogosto pojavljajo tudi zapleti osnovne bolezni, kot so vznemirjenost, halucinacije, delirantna stanja ter zaposlitveni nemir in epileptični napadi. V zadnjem stadiju so bolniki povsem nebogljeni in povsem odvisni od pomoči okolice za zagotavljanje osnovnih življenjskih funkcij in varnosti.
Bolezen je poimenovana po nemškem psihiatru in nevropatologu Aloisu Alzheimerju, ki je leta 1907 prvi opisal bolezen pri 51 letni ženski, ki se ni znašla v lastnem stanovanju, imela je spominske motnje in bila je sumničava. Opazil je tudi motnje govora, poimenovanja in razumevanja. Ko je po 4 letih umrla, je Alzheimer v bolničinih možganih opazil značilne spremembe – senilne lehe in nevrofibrilarne pentlje, za katere je domneval, da so vzrok upadu umskih sposobnosti. Danes je znano, da zaradi kopičenja senilnih leh in nevrofibrilarnih pentelj odmirajo živčne celice. Vzrok za nastajanje teh sprememb še ni znan. Alzheimerjeva bolezen ni nalezljiva, kaže pa, da nezdrav življenjski slog in možganske poškodbe povečajo verjetnost za nastanek bolezni.
Alzheimerjeva bolezen večinoma prizadene starejše, zanjo zboli od 5 % do 10 % vseh starejših od 65 let. Bolezen se lahko, čeprav precej redkeje, pokaže že pri 50 letih ali celo prej.
Značilnosti posameznih faz razvoja Alzheimerjeve bolezni:
- Predklinična AZH: ni simptomov.
- Blaga kognitivna motnja: blage težave pri pomnjenju in razmišljanju. Te težave najprej opazijo družinski člani in bližnji prijatelji. Simptomi nimajo pomembnega vpliva na posameznikove vsakodnevne aktivnosti.
- Blaga AZH demenca: Osebe lahko po večini funkcionirajo samostojno, na določenih področjih pa potrebujejo nekoliko pomoči. Še vedno so sposobne vožnje z avtomobilom, zadovoljivega funkcioniranja na delovnem mestu ter udejstvovanja v prostočasih dejavnostih.
- Zmerna AZH demenca: Ta faza ponavadi traja najdlje. Pojavijo se težave v komunikaciji ter opravljanju vsakodnevnih opravil, kot je na primer oblačenje, umivanje, kuhanje… Lahko je prisotna tudi inkontinenca, postopoma pride do sprememb v osebnosti in obnašanju.
- Huda AZH demenca: Posameznik potrebuje celodnevno oskrbo in spremstvo. Simptomi se začnejo kazati tudi na telesnem podočju. Zaradi oškodovanosti možganskih predelov, odgovornih za gibanje, oseba postopoma postane vezana na posteljo. Lahko se pojavijo še težave pri pitju in hranjenju.
Vir: ckz-sentjur.si
Kljub temu, da je težko ločevati med simptomi Alzheimerjeve bolezni ter ostalimi težavami v spominu je pomembno, da se osebe, ki opažajo pri sebi ali svojcih težave s spominom in razmišljanjem, obrnejo na zdravnika. Zdravnik bo namreč ocenil kognitivne sposobnosti in presodil ali so simptomi posledica Alzheimerjeve bolezni, ali pa se vzrok skriva v kateri drugi zdravstveni problematiki, kot je na primer kap, Parkinskonova bolezen, stranski učinki zdravil ali drugo. Čeprav za Alzheimerjevo bolezen ni zdravila, pa obstajajo medikamentozne in nemedikamentozne terapije, ki omilijo simptome, začasno upočasnijo poslabšanje ter izboljšajo kvaliteto življenja bolnikov. Zdravila so učinkovitejša, če so predpisana v zgodnejši fazi bolezni, zato je odkrivanje bolezni zelo pomembno.