29.oktober je Svetovni dan psoriaze, bolezni bolj znane pod imenom luskavica. Ob tej priložnosti je naša dermatologinja Ana Slana pripravila kratek prispevek.
Luskavica (ali psoriaza) je stara bolezen, ki so jo opisovali že v Antiki, a podrobneje smo jo začeli spoznavati šele z začetki moderne dermatologije v 19. stoletju. Vseh vzrokov za nastanek luskavice še ne poznamo. Odkritja na področju človeške DNK, biologije in imunologije so na široko odprla vrata v zanimiv in zapleten svet luskavice, pa vendar ostaja še precej neznank. Danes vemo da gre za imunsko pogojeno kronično vnetno bolezen, ki jo lahko s sodobnimi zdravili popolnoma »utišamo« ali zazdravimo. Kljub vsemu ostaja kronična bolezen z občasnimi poslabšanji. Luskavica se pojavlja v raznolikih oblikah, pri 20 odstotkih bolnikov povzroča sočasno vnetje na sklepih (ali t.i. psoriatični artritis).
Najbolj značilna je t.i. navadna ali vulgarna luskavica (ali luskavica v plakih), pri kateri se na koži komolcev, kolen, trupa in v lasišča pojavijo vneta, s srebrnimi luskami pokrita žarišča. Velik delež bolnikov z luskavico ima prizadete tudi nohte. Prvi zagon luskavice je zelo pogosto v kapljični obliki, ki jo sproži bakterijska okužba, najpogosteje angina.
Manj pogosti obliki sta inverzna luskavica z žarišči v pregibih ter palmoplantarna pustuloza, pri kateri se vnetje z rumenimi mehurčki pojavlja na dlaneh in stopalih. Kadar se luskavica poslabša in prizadene zelo veliko površino kože, govorimo o generalizirani luskavici , ki je lahko tudi življenjsko nevarno stanje.
Bolezen poteka v intervalih, s poslabšanji in izboljšanji. Stresne situacije (npr. sočasne druge bolezni, poškodbe, operacije, zdravila, izgube bližnjih, ipd.) so pogosti povzročitelji poslabšanj.
Dolgoletno proučevanje bolnikov z luskavico je prineslo nova spoznanja o tem, da luskavica ni le bolezen kože in sklepov. Zaradi sočasnega sistemskega vnetja bolniki z luskavico pogosteje obolevajo za krvno-žilnimi boleznimi, debelostjo, sladkorno boleznijo in depresijo. Bolniki z luskavico so tudi pogosteje kadilci. Zaradi vsega naštetega umirajo mlajši kot osebe njihove starosti brez luskavice. Ustrezno zdravljenje luskavice in pridruženih bolezni je zato še toliko bolj pomembno. Diagnoza luskavica se večinoma postavi na podlagi kliničnega pregleda in natančne anamneze.
Le redko se poslužujemo drugih diagnostičnih metod, kot je npr. biopsija kože za histopatološko preiskavo. Laboratorijskih preiskav, s katerimi bi lahko dokazovali luskavico, zaenkrat ne poznamo. Za odkrivanje luskavice in ustrezno vrednotenje poteka bolezni in učinkovitosti zdravljenja si lahko pomagamo z različnimi vprašalniki, ki so enostaven in hiter ambulantni pripomoček. Zdravljenje luskavice se prilagodi starosti bolnika, vrsti luskavice, površini prizadete kože in vplivu bolezni na kakovost življenja. Pri blažjih oblikah so glavna zdravila še vedno protivnetne snovi v obliki krem, mazil ali raztopin. Pri srednje hudih in težjih oblikah se poslužujemo sistemskega zdravljenja, v zadnjih desetletjih tudi bioloških zdravil. Starejši bolniki z luskavico, ki so se v preteklosti zdravili z manj učinkovitimi zdravili najbolj cenijo napredek, ki smo mu priča z uporabo sodobnih protivnetnih in bioloških zdravil.
Kako močan vpliv ima luskavico na bolnikov vsakdan mi je dalo misliti zdravljenje 65 letne gospe z obsežnimi spremembami kože, ki je po dolgih letih spopadanja z boleznijo ponovno obiskala dermatološko ambulanto. Po treh mesecih zdravljenja s sodobnim biološkim zdravilom je bila njena koža popolnoma brez sprememb, bolnica pa je s solzami v očeh obžalovala, da ni pomoči poiskala mnogo prej.
Zdravljenje in spoznavanje luskavice kljub napredku sodobne medicine ostaja izziv tako za bolnike kot zdravnike.
Ana Slana, dr.med., specialistka dermatovenerologije
