Ob svetovnem dnevu luskavice

Luskavica – svetovni zdravstveni izziv

Luskavica je pogosta bolezen kože, ki običajno poteka kronično, dolgotrajno. Njenega vzroka natačno ne poznamo, vemo pa, da ni nalezljiva. Bolniki z luskavico, ki naj bi jih bilo v Sloveniji okrog 40–60.000, po svetu pa več kot 125 milijonov, se srečujejo s številnimi ovirami pri zdravljenju in družbenem sprejemanju svoje bolezni. Organizacije bolnikov – v Sloveniji je to Društvo psoriatikov s sedežem v Mariboru in številnimi podružnicami po vsej državi – od leta 2004 obeležujejo 29. oktober kot svetovni dan luskavice. S to obeležitvijo naj bi tako pomagali ozavestiti splošno javnost o luskavici kot pripomogli bolnikom k učinkovitejšemu zdravljenju, pa tudi povezali bolnike in njihove svojce med seboj in jim omogočili izmenjavo izkušenj.
Luskavica se lahko pojavi v kateri koli starosti in pri komer koli. Običajno se kaže s pordelimi, zadebeljenimi, s srebrnkastimi luskami pokritimi, od okolišnje zdrave kože ostro omejenimi spremembami. Najpogosteje prizadene kožo nad komolci, koleni, križem in v zatilnem delu lasišča. Pri večini bolnikov poteka v omejeni obliki, na manjši površini, razmeroma nemoteče, a trdovratno in vztrajno. Spremembe lahko obsegajo tudi velike površine kože in včasih močno srbijo. Luskavica se lahko pokaže tudi na nohtih, ki se rjavo ali rumeno obarvajo, zadebelijo in odstopajo. Včasih, zlasti na dlaneh in podplatih, se lahko kaže tudi z rumenimi ali rjavkastimi mehurčki, ki so videti gnojni, čeprav v njih ni bakterij. Pri 10–30 % bolnikov luskavica prizadene tudi sklepe. Luskavični artritis se lahko kaže zgolj z blagimi bolečinami ali s hudim, hitro napredujočim vnetjem, ki deformira sklepe. V zadnjih 10 letih raziskave ugotavljajo tudi, da bolnike z luskavico bolj ogrožajo srčno-žilne bolezni; pri njih se pogosteje pojavljajo debelost, sladkorna bolezen, depresija, visok krvni tlak, kajenje in alkoholizem.

Da gre za luskavico, običajno ugotovimo klinično, kar pomeni, da vidne spremembe s pomočjo izkušenj, brez preiskav, prepoznamo kot luskavico. Krvne preiskave, ki bi nam bila pri tem v pomoč, ni. Včasih si pomagamo s histološko preiskavo, to je izrezom manjšega koščka prizadete kože in pregledom pod mikroskopom.

Luskavica se včasih pojavlja družinsko, večinoma pa ne. Dejavniki iz okolja, ki jo lahko sprožijo ali poslabšajo, so v nekaterih primerih okužbe, npr. angina, hormonske spremembe, npr. menopavza, alkohol, nekatera zdravila in hud psihični stres. Pri večini bolnikov sprožilni dejavnik ostane neznan. Prehrane, ki bi sprožila luskavico, ali diete, ki bi jo zdravila, žal ne poznamo.

Bolniki s kroničnimi boleznimi kože se pogosto srečujejo s strahom in nerazumevanjem svoje okolice. Zaradi presenečenih ali celo zgroženih pogledov okolice skušajo kožne spremembe prikriti ali se izogibajo situacijam, ko bi morali razgaliti ali uporabljati skupne objekte (bazene, garderobe, savne), včasih pa se celo popolnoma umaknejo iz družabnega življenja.

Dolga desetletja je veljalo prepričanje, da je pri luskavici smiselno in potrebno le lokalno zdravljenje, to je zdravljenje s kremami in mazili, ali fototerapija, to je obsevanje z ultravijoličnimi žarki. Te metode zdravljenja res večinoma zadoščajo pri blagih oblikah luskavice in na voljo imamo številne različne pripravke. Vemo pa tudi, da pri bolj razširjenih, trdovratnih ali zapletenih oblikah luskavice samo uporaba krem ni dovolj in da je potrebno sistemsko zdravljenje. Če je prizadetih več kot 10 % površine kože – ena bolnikova dlan predstavlja približno 1 % telesne površine – ali pri nekaterih drugih oblikah luskavice, tudi če je prizadeta manjša površina, vedno razmišljamo o sistemskem zdravljenju.

Dermatologi imamo danes na voljo več različnih učinkovitih in varnih zdravil, s katerimi lahko obvladamo ali močno olajšamo skoraj vse oblike luskavice. Običajno najprej poskusimo z zdravljenjem s tabletami, ki vsebujejo eno od treh zdravilnih učinkovin: metotreksat, ciklosporin ali acitretin. Vsako od teh zdravil ima tudi svoj profil neželenih učinkov, vendar ker gre za zdravila, ki jih v medcini uporabljamo že dolgo in jih tudi dobro poznamo, imamo odlično izdelano shemo spremljanja varnosti zdravljenja, ki vključuje redne laboratorijske preiskave krvi.

Če z običajnimi sistemskimi zdravili (metotreksatom, ciklosporinom ali acitretinom) in fototerapijo luskavice ne obvladamo, tudi v Sloveniji že skoraj 10 let obstaja možnost zdravljenja z biološkimi zdravili. Biološka zdravila so izjemno učinkovite beljakovinske molekule, priodbljene s pomočjo zahtevnih tehnoloških postopkov, ki jih bolniki prejemajo v obliki injekcij v razmikih od enega do dvanajst tednov. Ob upoštevanju predpisanih previdnostnih ukrepov je zdravljenje z biološkimi zdravili, kot ga vidimo v praksi, zelo učinkovito in varno.

V Sloveniji so na voljo praktično vse oblike zdravljenja luskavice, kot jih poznajo drugje po svetu, in dostopne so vsem bolnikom, ki jih potrebujejo. Dogodki, kot je Svetovni dan luskavice, nam lahko pomagajo dodatno informirati tiste bolnike, ki bi morda potrebovali učinkovitejše zdravljenje, pa ne vedo, da obstaja, in pa splošno javnost, ki bi morala poznati to pogosto bolezen in jo sprejemati z razumevanjem.

Vesna Tlaker, dr. med., zdravnica specialistka dermatovenerologije, Medicinski center Medartis Nova Gorica